Well I have to write something in my language.
Škofijska Gim. Vipava
..ali ŠGV.
Večini se niti sanja ne, da sploh obstaja. Ne sanja se jim, za kaj se gre. Potem pa, ko ponovno preberejo škofijska, in za vsak slučaj še črkujejo š-k-o-f-i-j-s-k-a, postane na enkrat vse kristalno jasno. Jaa, maa jaa, govorimo o tistem papežu, ki zgleda kot posušena sliva! Pa o inkviziciji, ki...kdaj že je bila? Ste vedeli, da Koperski škof vozi AUDIJA?!
Zaradi takšnih in podobnih izjav smo obiskovalci ŠGV obsojeni na večno zaničevanje iz strani ateistov, kakor oni sami sebe imenujejo. Saj ne, da ne verjamejo v nič, (kar naj bi veljalo za ateiste) ampak tolko butasti spet niso, da bi verjeli dobrim namenom Karitasa in ostalih "dobrodelnih" organizacij z Benediktom na čelu.
Kdo pa še verjame v tisto zbirko pravljic s tako smešnim imenom? Sveto Pismo? Pf, a si niso mogli izmisliti kaj boljšega?
No, pa da ne zaidem predaleč.
Sem Ponosna obiskovalka ŠGV in sem se pripravljena "razkrinkati". Pretrple bom vse vaše pljuvanje čez cerkev, čeprav roko na srce, slednja ni bila razlog, da sem se vpisala gor. Sicer pa se običajno skrivam za krinko: Ma ja, ja...starši so si želeli... pa nona je verna...pa ...papaparara. Seveda, in potem sem jaz zopet carka- točno to kar sem bila preden je nekod zvedel, da obiskujem ŠGV. FUUJ.
Sicer pa, kaj bi ljudje rekli, če bi jim odgovorila na vprašanje: "Ja kaj za vraga si pa odšla počet gor? Molit al kaj? Al boš postala nuna?" takole: "Maa, veš, sem pretehtala vse dane možnosti in se odločla za tisto, kar se mi je zdelo najboljše."...?
Si že predstavljam izbuljene oči ki jim ni nič jasno: " Aa...ma rada moliš?" . Škoda besed.
No in zdaj je na meni, da napišem kaj bolj konkretnega o tej (že nekoliko) tabu temi.
Ljudje so primitivni. Sodijo, brez, da bi natanko vedeli o čem se sploh gre. Vse skupaj pa itak ni vredno ne zanimanja ne truda. Mi, škofijska vojska smo zaznamovani kot prizadeti otroci pod vajetmi svojih versko-fanatičnih staršev. Okej, 4 leta potrpimo, potem pa bo mir, si rečemo.
To pa je vse tako, ker se nobenemu sanja ne, kako je (za res) v Vipavi.
Nočem nakladat o urnikih in predmetniku,...to je vse že znano saj se več ali manj ne razlikuje od splošne gim.
Druga stvar, smo ljudje, ki živimo gor. Tisti, ki mislimo, da se splača potrpet 4 leta pripomb nad našo odločitvijo.
Gor, mi ni še noben "je*al matere"- ker ni bilo potrebe. Še nikoli mi noben ni ukradel dveh evrov iz žepa bunde v garderobi. Noben me iz moje klopi ni poklical: "Št. 22 v redovalnici prosim pridi pred tablo.". V Vipavi sem človek iz mesa in krvi in imam ime in priimek. Nisem ena izmed številk. Vsi me poznajo in jaz poznam vse. Profesorje in dijake. Za to nisem nikdar osamljena. Vedno se najde nekdo, pripravljen za klepet ali pa "sladoled" pri Marjanci.
Ne izpadeš čudak če skačeš po lužah ali plešeš po džju. Plezaš po drevesih ali večglasno poješ v skupini prijateljev. Lahko si, to, kar želiš biti. Ne panker, metalec, hipi ampak TI. Tega ne potrebujemo- smo svobodna družba in radi smo, to kar pač smo.
Morda smo v tvojih ali vaših očeh še vedno neumna verska mladina (ki še ni odrasla), ampak vi ste tudi v naših očeh še vedno ljudje. Le, da ste prepričani v drugačne stvari. No morda ste za kakšen dan ali dva istega verskega mišljenja kot mi, po tem ko pogledate Constantine ali Exorcism of Emily Rose.
Šolsko leto pa se neizbežno bliža. Knjige, učenje, ocene. Človeku postane slabo ob misli na to. Če pa za trenutek pobrskam za protiutež, dobro stvar, ki me vleče gor, vem, da je vse to potrebno.
Počnem lahko kar želim, ali še bolje, počnem lahko s komerkoli si želim.
Veselim se vaših zanimivih komentarjev, Lp
Ery
Ni komentarjev:
Objavite komentar