The pain consuming me,
But this time it's cut too deep,
I'll never stray again.
A little too dramatic, like always with Evanescence. A great song but not really how I feel...
O tem, kako se megla vztrajno drži umirajočih listov dreves v jutranji zarji.
Ljubljana je ob zori lepa. Mrzla. Že upaš na tišino, vsaj dokler si le opazovalec . Megla se nabira okoli vrhov dreves. Oranžno rjavih. Poslavljajočih. Tako zelo si želim, da listi ne bi tako hitro odpadali. A še prehitro bo prišel dan, ko bodo drevesa gola. In potem tiho pričakovanje snega. In mraz.
A zadnji vzdihljaji življenja so še vidni. Ko skozi oblake posije sonce se zdi vse toplo in vabljivo. Kakor da bi Perzefona prišla iz podzemlja klicati zaspane glave in oznanjati sončno svetlobo. Še zadnjič preden mora spet nazaj in čakati, čakati na pomlad.
Vsa napetost popušča in listje vztrajno pada. Zjutraj se meglice obotavljajo med vejami. Padajo nad zemljo. Kakor da bi želele umiriti, počistiti vso umazanijo ki jo svet prinaša. Zaviti vse v hladno vato, ostro ublažiti in omamiti bolečino ter uspavati zemljo. Skrivajo se povsod. Povsod, le ljudi se ogibajo…
In kot bi trenil se jutro prevali v dan in spet je jesen. Ni še odšla, se le poslavlja. A vsako slovo je grenko. Tole kaže umiranje. Solze… in kmalu bomo vsi zaspali objokani in poskušali pozabiti kar je bilo in čakati pomladi. Zima nas bo spravila skupaj ker se strašansko bojimo samot. In ljubili bomo tisto, kar je najbližje in sovražili vse kar je daleč in kar nas zapušča. In ljubezen bo le tisto kar ne bo hotelo biti samotno. In samota bo v vseh nas samih, kot meglice v jutru nad vrhovi dreves.
O tem se razmišljala med potjo na fax in obžalovala, da nimam več časa za slovo od jeseni. Komaj opazila sem jo med vsemi vrtinci dogajanja. In že gre! Saj, zima bo lepa, a kaj ko je jesen takrat že odšla? Ko je nisem niti začutila, zavohala, zarila svoje škornje v nje listje in zaplesala z njo?
Sami smo, sami. Vse okoli nas ljudje in mi smo sami. Grenko je to spoznanje, tako kot slovo jeseni. Zakaj je noben ne vidi, zakaj se noben ne poslavlja? Ona joče, odhaja. In mi vidimo le sebe in svoje samote. In iščemo na vseh napačnih mestih, ….oh in kolikokrat sem že vse to čutila, povedala.
In točno tako je, kot piše Kosovel; Nikoli več
Pisala si, naj ti pišem.
Hotel sem, a ne morem… Čuješ ta dež, ta sivi, mrzli jesenski dež?- In listje odpada. In jaz naj ti pišem?
Gledam te liste; močni, rjavozeleni se upirajo smrti. Upirajo. Vendar umirajo. Taka je tista ljubezen, zdrava in grenka se upira. In vendar umira.
Ni komentarjev:
Objavite komentar