Zavese plešejo

Zavese plešejo jazz balet 

in veter liže palmi liste,
ptice pripravljajo kovčke

za na pot.

Sonce je šlo danes na izlet

nekam na jug zabavat turiste
in cesta zgleda nekam zmedena

brez kričanja otrok.

Danes si vzamem en dan dopusta

od divjega poletja in ostanem doma.

Vreme je včasih lepo tudi ko dežuje

in pada voda iz oblakov,

na strehe avtov

in dežnikaste ljudi.

Visim na oknu kot da premišljujem

S kavo v roki,

vesel da sem sam,

da nihče ne govori.

Jesen čaka tiho za vogalom

pod kupom listja in smeti.

Jesen pride vedno,

ko mi zmanjka moči.

Iz neznanega razloga čutim, da moram pisat v slovenščini. Verjetno ker je zadnje čase v večinski uporabi in sem angleščino nekako pospravila »na polico« ker je pač ne potrebujem na vsakodnevni ravni. Žal. Kakeršen koli razlog, zdaj pišem in občutek je dosti bolj osvobajajoč saj mi materni jezik ponuja veliko bolj neomejeno izražanje (trenutno).

Popolna pesem za danes. Zmelkoow ponovno zmaguje na lestvici najbolj poslušanih bendov na mojem stolpu. Nekako se kosa s Pink Floydi ampak so ti preveč »nebesedni« za danes.

Dežuje. Piha. In jaz sem bila približno trikrat prepihana danes. Trikrat preveč. Vreme, dogodki, »kupi« dela-obveznosti so me totalno izželi. Vsi odloženi plani tega tedna so se namreč zgostili na danes in moja programska oprema ni zdržala obremenitve. Pa ne govorim o računalniku.

Zdaj je večer in obupala sem nad stalnimi pretegi, da bi vse naredila v enem dnevu. Zdaj je lepo, da dežuje in pada voda z oblakov…

In kar samovmevno sem sprejela odločitev, da grem v »študentsko mesto« šele jutri in si vzamem en dan dopusta.

Dva tedna sta bila popolna, lepo splanirana in izpeljana. Počasi se pa začnejo stvari nabirat in preden se zaveš te samo malo večja obremenitev spravi na kant. Malce smešno.

Ampak nekako se moji možgani sploh ne zmenijo za vse te pomembne podatke in gledajo le za nagibi čustev. Kot sončnica za soncem. Spremljam vse te lepe ljudi okoli mene in čakam na čustven odziv. Ki ga ni. Kot sem se že razpisala, so ljudje več ali manj mrtvi. Nekateri zaudarjajo in gnijejo drugi pa le počasi umirajo. Najraje imam jezne ljudi. Vedno zahtevajo nekaj boljšega in to je prava pot. Mislim seveda predvsem na nematerialne stvari.

Jesen. Oh, oranžna ki jo premaga rjava. Brr. Lepo. Hočem sprehodov med padajočim listjem a kaj ko sem obsojena na samoto. Le kdo še hoče kaj tako banalnega?

Razmišljam in razmišljam. In prej ali slej se bo to prelevilo v neko dejanje. In že komaj čakam, da se. Odločitve mi dajejo nov zagon ker trdno verjamem v prave odločitve. No, da parafraziram, trdno verjamem, da je tisto za kar se odločam najboljša stvar na voljo. Pa na koncu dejansko ni pomembno kaj se izkaže. Navdih je bil, pot nakazana in jaz grem!

In tudi ta korak v mojem življenju bo blazno pomemben in bo pravilen.

Bega me časovna stiska in želim si, da bi si že znala organizirati stvari za fax. Disharmonija stvari me živcira in žalosti. Zato je treba stvari in misli spravit v red in zagnat življenje v pogon. A ne še danes.

Danes je še vse usmerjeno v izklapljanje možganov na off in pisanje tovrstnih cvetk na blog. Za branje pesmi in misli in filozofskih spisov.

Pogrešam filozofijo in vse knjige za katere sem imela pred kratkim čas. Točno za to moram organizirati ta kaos okoli mene in živet. Samo živet in nič drugega, samo to.

In tedaj, čisto na koncu,
spati.
Spati
in sanjati, kako je velika
muževna steblika,
ki zapiska ljudem
na pómlad,
o Jurjevem.